Dandanes se ljudje velikokrat vprašamo kaj je sploh smisel življenja, kje ga iskati, kako ga najti. Po prazniku Vseh svetih je še kako aktualna tema – smrt. Nekateri ljudje veliko trpijo in če je smrt naša zadnja postaja, v čem je sploh smisel vsega?

Najbolj osvobajajoč odlomek Svetega pisma je prav berilo iz 1. pisma apostola Pavla Tesaloničanom, kjer dobimo obljubo, da bomo nekoč za vedno z Njim. Smrt ni zadnja postaja in vsekakor nima zadnje besede.

Vedno sem občudovala vernike kako sprejmejo smrt bližnjega, nikakor ne brez žalovanja, ampak s kančkom nekega upanja in mislijo, da je šel njihov ljubljeni v življenje v Božji navzočnosti. Naše zadnje upanje je Jezus Kristus in prav tako si predstavljam nebesa – življenje z Bogom, v ljubezni, sreči in miru. Omenjena Božja beseda nam vliva upanje ob smrti bližnjega in tudi ko je nas same strah smrti. Prav to upanje se mi zdi največje bogastvo naše vere, ki ga lahko predajamo ljudem, ki še niso spoznali Boga in jim približamo Jezusa.

Bog nam ne obljublja življenja brez bolečine, obljublja pa nam, da smrt ne bo konec in prav to lahko v težkem obdobju življenja človeku pomeni žarek upanja, da se lažje spopade z vso bolečino, ki mu jo prinaša življenje. Naša zgodba se s smrtjo ne konča in »ubogajmo ga« in se tolažimo med seboj.

Prihajam iz družine, kjer vera nikoli ni imela mesta, zato sem skozi odraščanje, študij teologije, ure verouka in preko bogoslužij sama spoznavala Boga in prav misel o življenju po smrti je bila tista, ki je omajala vso dotedanje razmišljanje.

Res je lažje sprejeti smrt, videti smisel v paliativnem procesu in preskakovati vsa polena, ki nam prihajajo pod noge, če le imamo upanje. In kristjani ga imamo. Poskusimo z njim »okužiti« tudi ostale.

Maja Breznik