“Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.”

(1 Jn 3,2b)

Ko na praznik vseh svetih razmišljamo o Jezusovih blagrih, je to za nas kristjane ogledalo naše “Božje” podobe. Je v meni/v nas dovolj prave ponižnosti, pravičnosti, usmiljenja …? Se trudim/-o, da bi ostajali (in postajali) Božji otroci, da bi bili vredni Božje ljubezni? Kakšna je moja (naša) moralna drža v odnosu do sočloveka?

Apostol Janez nam v svojem pismu zatrjuje: “Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo (1 Jn 1,1a).” Usmiljeni nebeški Oče nam vedno znova odpušča, če se zatekamo k njemu – kakor oče in mati odpuščata svojim otrokom. Samo pot do Očeta moramo najti: kako, to ve vsak sam; vsak, ki se zaveda svojih slabosti, jih prizna sebi in Bogu, se z njim pogovori v molitvi, kesanju, spovedi ... “Vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje,” potrdi apostol Janez. Za resnično upanje pa se moramo v življenju potruditi, da znamo odpuščati, da postane ljubezen do sočloveka naša življenjska drža.

Ko na današnji praznik razmišljamo tudi o svoji večnosti, se moramo zavedati, da bo odvisna od našega življenja. Slovenci imamo tako lep pregovor: “Kar boš sejal, to boš žel.” S tako lepo obljubo zaključi blagre tudi evangelist Matej: “Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko (Mt 5,12).” Zapomnimo si: PLAČILO!

In po tem našem življenju se bo morda uresničila ta velika obljuba: “Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je.”

Majda Strašek Januš