»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe …«

(Mt 22,37)

Današnji evangelij je sicer kratek, a sporočilno tako zelo poln (popoln), da sploh ne rabi komentarja, kaj šele razlage … Sporočilo o največji in prvi zapovedi je povsem jasno, celo enoznačno. Druga zapoved, pa sploh ni v drugem planu, saj je s prvo in največjo izenačena. Kako pomenljivo! A lahko trdim, da ljubim svojega Boga, če pa ljudi okoli sebe nimam rad, in obratno, ali lahko imam zares rad svoje bližnje, Boga pa ne?! Če pa smo vendar vsi ustvarjeni po njegovi podobi in v vsakem od nas živi del Njega samega?

Čeprav se zdi, da je vse jasno in s tem tudi precej preprosto, se velikokrat kje zataknemo in večkrat spotaknemo. Danes se pogosto govori o tem, da je treba delati na sebi in da je treba sebe postaviti na prvo mesto. Redkeje pa o tem, da se je treba imeti rad. To dvoje pač ni (nujno) isto. Ko sebe in svoje potrebe postavljamo v prvi plan, smo velikokrat zgolj sebični, kar nima nobene veze s kakršnokoli ljubeznijo. In tako ne izpolnjujemo nobene zapovedi. V življenju pridejo obdobja, ko se je težko imeti rad, kar običajno pomeni, da tudi do bližnjih nismo pretirano prijazni. To so v glavnem težka obdobja, ko gre vse narobe. Takrat pomaga le ena stvar; ko namreč sam najbolj potrebuješ pomoč, pomaga le to, da pomagaš drugim. In to je edina sprejemljiva sebičnost (ki to najbrž sploh ni).

Gospoda ljubimo, če in ko upoštevamo njegove besede; sebe in druge pa s potrpežljivostjo, razumevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, pravičnostjo …

Julijana Visočnik