Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi.

(Mt 22,15)

Ne le imeti, temveč predvsem biti

Frizeji so Jezusu postavili zvito vprašanje: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Želeli so ga ujeti v past. Če bi odgovoril pritrdilno, bi se zameril Judom, ki so živeli pod rimsko oblastjo in so ji mnogi nasprotovali. Če bi odgovoril nikalno, pa bi ga lahko obtožili upora proti cesarju.

Jezus je njihovo namero prepoznal. Prosil jih je, naj mu pokažejo kovanec, in jih vprašal, čigava podoba je na njem. Ko so odgovorili, da cesarjeva, jim je dejal: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

S tem se ni le spretno izognil pasti, ampak je povedal nekaj veliko globljega. Na kovancu je bila cesarjeva podoba, človek pa je ustvarjen po Božji podobi. Če torej kovanec pripada cesarju, komu pripadamo mi?

Bogu.

Jezus nas tako vabi, da ob skrbi za materialne dobrine in vsakdanje obveznosti ne pozabimo na tisto, kar je v življenju najdragocenejše. Pomembno je, kaj imamo, še pomembnejše pa je, kdo smo in kakšni smo do drugih, saj smo vsi ustvarjeni po Božji podobi. Naša resnična vrednost namreč ni v premoženju, položaju ali uspehu, temveč v dostojanstvu, ki nam ga je Bog podaril, ko nas je ustvaril po svoji podobi.

Prav v vsakdanjem življenju imamo številne priložnosti, da to Božjo podobo odsevamo. Z dobroto, poštenostjo, razumevanjem, odpuščanjem in pomočjo bližnjim lahko pokažemo, da naša vera ni le v besedah, ampak tudi v dejanjih.

Jezusove besede so zato lepo povabilo, da svoje življenje ne gradimo le na tem, kar imamo, ampak predvsem na tem, kar smo in kar lahko dobrega podarimo drugim.

Na kovancu je cesarjeva podoba. V vsakem izmed nas pa je vtisnjena Božja. Naj nas ta misel spodbuja, da si v življenju ne prizadevamo le imeti, temveč predvsem biti človek za sočloveka.

Andrej Štesl