Iščite Gospoda, dokler se daje najti.

(Iz 55,6)

Kolikokrat v svojih mislih – če že nimamo poguma, da bi to izrekli na glas – presojamo situacije, obsojamo ljudi, si ustvarjamo zaključke in sodbe, čeprav o njih pogosto vemo zelo malo in ne poznamo vseh okoliščin njihovega življenja? Kolikokrat se postavimo v vlogo nekoga, ki ve bolje? Dajemo nasvete, kot da samo mi vemo, kako je treba ravnati in kaj je prav. In kolikokrat se izkaže, da so bila naša sklepanja zmotna in morda celo krivična do človeka, ki smo ga presojali, ne da bi nas za to sploh prosil? Verjetno velikokrat.  Pa nam to nenazadnje ne prinese zadovoljstva, še manj notranjega miru. A ljudje smo pač tako naravnani, da veliko raje pometamo pred tujim pragom kot pred svojim.

Vendar nam današnja Božja beseda daje jasno sporočilo: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu.« Bog je velik v odpuščanju in nas vedno znova vabi, da prepoznamo svoje zmote, zapustimo napačno pot in se vrnemo k njemu. Morda se premalo krat zavemo, kako pomirjujoče deluje že kadar v neki situaciji, pomislimo na Boga ali ga celo pokličemo: »Ljubi Bog, prosim te, pomagaj mi«, ali kaj podobnega, saj Božjo milost potrebujemo vsi. In Bog nam jo vedno znova podarja po zelo preprostih poteh – v prijazni besedi, dejanju pomoči, sočutju, razumevanju in dobroti, ki jo izkažemo drugemu.

Današnja beseda nas zato spominja tudi na omejenost našega razumevanja. Ni vse vedno tako, kot se nam zdi. Kako lepo je lahko zaupati Bogu, ki vidi širše od nas in pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod.«

Naj bo to povabilo, da manj sodimo in bolj razumemo, manj svetujemo in bolj poslušamo ter da, preden pogled usmerimo na drugega, najprej pogledamo vase.

Polona Sernc