»Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim …«

(Mt 18,21)

Vprašanje v današnjem evangeliju: »Gospod, kolikokrat naj odpustim?«, je zelo človeško. Vsi kdaj razmišljamo: Kolikokrat naj še odpustim? Kolikokrat naj še razumem, potrpim, zamižim?

Jezusov odgovor je: »Odpuščanje nima meje.« Ne pomeni, da je vse, kar se zgodi, prav. Pomeni pa, da se ne želim ujeti v jezo, zamero in nenehno vračanje k temu, kar me je prizadelo.

Morda je prav evangelij o odpuščanju eno najlepših izhodišč za skupni začetek v veroučni učilnici. Pri verouku otroci ne spoznavajo samo svetopisemske zgodbe, ampak počasi odkrivajo, kaj te zgodbe pomenijo za njihovo življenje.

Mame in očetje se pri otrocih vsak dan znova učimo potrpežljivosti. Včasih je treba isto stvar povedati večkrat, opozoriti, počakati in še enkrat začeti. Otroci naredijo napake, tako kot jih delamo odrasli. In ko jim odpustimo, jim pravzaprav sporočamo: Tvoja napaka ni večja od moje ljubezni do tebe.

Na začetku novega šolskega in veroučnega leta zato želim otrokom, njihovim staršem, učiteljem, katehetom in vsem našim bližnjim nekaj preprostega: da bi znali ustvarjati prostor za nove začetke. Ne štejmo, kolikokrat moramo odpustiti. Raje štejmo, kolikokrat lahko znova začnemo.

Kajti morda je bistvo Jezusovega sporočila prav v tem: odpuščanje ni predvsem darilo drugemu, ampak osvoboditev našega srca. Ko odpustim, ne spremenim preteklosti. Lahko pa spremenim prihodnost.

S. R.