»Da, dobroto hočem in ne klavne daritve …«

(Oz 6,6)

Današnje prvo berilo prinaša zelo zanimiv razmislek: Bog noče daritve, ampak ljubezen. Ampak..ali ni ljubezen daritev sama po sebi? V končni fazi je smisel ljubezni prav to: darovanje. Iz tega izhaja tudi latinska beseda caritas, ki simbolizira platonsko, medčloveško ljubezen, posebej med družinskimi člani in najbližjimi prijatelji. Slovenci jo uporabljamo v pogovoru predvsem kot ime dobrodelne organizacije, ki nas spet vrne k darovanju in daritvi. Pa naj bodo te daritve v obliki materialnih dobrin, podarjenega časa ali pa molitve.

Tudi Jezus je večkrat rekel, da se moramo darovati za druge: kako to, da Bog torej ne želi daritve? Odgovor je morda hkrati bolj preprost in zapleten, kot si sprva mislimo. Zakaj preprost? Ker je ljubezen daritev že sama po sebi. V njej ne gre brez prilagajanja in posledično darovanja samega sebe nekomu - pa naj je to Bog, človek ali katero drugo bitje. Darujemo mu namreč čas, sebe ter vse, kar imamo. Če imamo koga res radi, bi najverjetneje zanj dali vse. In tukaj pride nazaj zapletenost odgovora: kaj resnično pomeni “dati vse”? Kako daleč smo pripravljeni iti in ali bo to sploh dovolj? Kaj, če ne bomo zmožni dati vsega brez, da izgubimo sebe?

In tukaj leži zanka: izgubiti sebe. Darovati sebe, da darujemo Bogu ljubezen - posredno in neposredno. Pozabiti nase in predse postaviti Boga, da nam On usmerja korak in skrbi za naše bližnje. To je cilj vsakega kristjana in to je pot v nebesa. A kako jo doseči? Morda poskusimo najprej ljubiti, da bomo res lahko darovali Bogu …

Eva Križnik