»Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.«

                                  (2 Kor 13, 11)                                    

Čudovit nagovor in spodbudne besede apostola Pavla gotovo vzbudijo pozitivne misli in občutke – željo po skupnosti z drugimi, občutek, da kot kristjani nismo sami. Priznam, da sem imela s takimi »pozivi« v začetku krščanske poti nekaj težav. Po značaju sem (bila) precej samosvoja in tudi vzgojena z nasveti, da  naj se zanesem predvsem nase in »brigam zase«. Skupnostna naravnanost mi je bila sprva nekoliko tuja, a Bog je želel, da se kot kristjanka spremenim. 

V izbrani vrstici je Pavel nagovoril Korinčane, danes nagovarja in poziva nas, da živimo zgledno življenje in Bog bo z nami. A kako težko je v teh časih živeti v miru in veselju!

Pisec pravi, da naj se izpopolnjujemo – očistimo svoje misli, poslušamo sestre in brate, jih vprašamo za mnenje, nasvet. V veri smo skupaj in nekako odgovorni eden za drugega. Če »raste« drugi, napredujem tudi jaz. Tako se tudi spodbujamo, delujemo v skupnem telesu, saj smo Kristusovo telo – Cerkev. Posamezniki smo del, »udje« telesa, vsak ima svojo nalogo in pomagamo »nositi križ« drugim, ko je potrebno.

Živeti v miru – kako nedosegljiv ideal je to za velik del sveta, na žalost tudi za naše brate na ogroženih področjih. A za kristjane je ena najbolj zaželenih vrednot mir v duši, srcu. Tudi duhovnik nam pri maši podeli mir, sam Bog pa zagotavlja, da nam ga On daje, zato naj se naše srce »ne vznemirja in ne plaši«.

Zgornjo vrstico torej razumem kot poziv, da stopimo iz »cone udobja«, postanemo občutljivi, čuječi, poskusimo zaznati, kdaj sokristjani potrebujejo pomoč, spodbudo, pogovor, tolažbo, objem ali  to, da jim včasih samo prisluhnemo.

Jelka  Kotnik Rudolf