Že v času študija teologije, pa vse do danes, mi je zelo ljuba tematika Jezusovih učencev; kdo in kakšni so bili, njihova majhnost, a hkrati njihova veličina, ki zažari v Jezusovi luči. Ko v Apostolskih delih beremo, da so učenci enodušno vztrajali v molitvi, skupaj z Marijo in drugimi brati, me to takoj asocira na težke trenutke agonije v Getsemaniju, ko Jezus poti krvavi pot, učenci pa zaspijo. Ne zmorejo vztrajati z Jezusom. Tokrat je drugače: učenci vztrajajo, celo enodušno, enotno, odločno … Bi lahko rekli: zrelo?

Toda dokler je bil Jezus z njimi kot kralj, avtoriteta, se ni zdelo, da bi se zares potrudili. Kot da jih je šele Jezusova smrt postavila na realna tla. Prešine me, kako trdovratni smo ljudje. Kako trdo nas mora življenje udariti, da se premaknemo iz svoje cone udobja. Včasih celo smrt.

Bog pa od vekomaj preiskuje naša srca; od Adama in Eve naprej pozna njegovo trdoto, ki se je je želel okleniti človek. Zato je Božji načrt drugačen. Smrt nima zadnje besede. Namesto trdote srca je krotko srce, ki odpušča. Namesto klavrne smrti je tu velikonočno jutro, ki zadene. Ki odpre oči, ki pretrese do obisti.

Želim si, da bi bili večkrat bolj podobni ‘velikonočnim’ učencem, ki enodušno vztrajajo v molitvi z Marijo, kot da ob Jezusovem klicu zaspimo in se razbežimo. Naj nam dobri Bog pri tem pomaga, še posebej, ko postane življenje naporno, brezupno in težko.

Katja Kac Zupanič