»Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«

(Ps 16, 11)

Trditev, da je Sveto pismo vedno aktualna knjiga, še kako drži. Govori namreč o vprašanjih in temah, ki so večne – trpljenje, ljubezen, odpuščanje, smisel življenja. Prav slednja tema je dandanes aktualna bolj kot kadarkoli prej. Ljudje nenehno hrepenimo po sreči, jo iščemo in si jo z denarjem želimo ustvariti. Že Viktor Frank je dejal, da človek ne potrebuje sreče, ampak razlog, da vztraja. Ta razlog pa lahko najdemo tudi v težkih okoliščinah in obdobjih življenja.

Kljub temu, da vse to vemo, ljudje danes velikokrat izgubimo smisel. O krizi smisla so že v preteklosti razmišljali številni filozofi, tako da to ni le »modna muha« današnjega sveta. Nedolgo nazaj sem prebrala, da ljudje »čakamo cel teden na petek, celo leto na poletje in celo življenje na srečo«. Ta stavek me je zadel v srce. Samo čakamo, vmes pa pozabimo živeti. V tem hitrem tempu življenja ne uživamo v majhnih radostih življenja, v bistvu jih sploh ne opazimo. Hitimo k naslednjemu opravku, na naslednji sestanek, v naslednjo trgovino, na naslednjo popoldansko aktivnost …, verjetno pa niti na eni od teh aktivnosti nismo stoprocentno prisotni. Življenje je postalo hitro, prehitro. Vedno pogosteje v družbi slišimo stavek: »Nekdo nam krade čas«, vendar menim, da ga krademo sami sebi.

Nekdo me je zadnjič vprašal, zakaj gremo tolikokrat v cerkev. Mislim, da je najbolj pošten in pravilen odgovor – DA SE UMIRIM/O, da samo smo, se povežemo z Bogom, sami s seboj, z občestvom.

Pokažimo našim otrokom lepoto trenutka, brez hitenja v naslednjega. Naj živijo svoje otroštvo čim bolj polno – ne na iPhonu, ampak ob razigranosti v gozdu in na travniku.

Maja Breznik