»Njega ljubíte, čeprav ga niste videli.«

(1 Pt 1,8)

Včasih se kot katehistinja vprašam, kako govoriti otrokom o Bogu? Ni vedno preprosto. Živimo v času, ko mora biti vse vidno. Če ni objavljeno, kot da se ni zgodilo. Če ni fotografije, posnetka ali dokaza, težko verjamemo. Vajeni smo zaslonov, všečkov in potrditve od zunaj. Kako jim potem govoriti o Bogu, ki ga ne vidimo? O duhovnem svetu, ki ga ni mogoče prijeti ali izmeriti?

Opažam, da jih težko nagovori že to, kar je vidno in oprijemljivo. Koliko bolj potem nekaj, kar je skrito očem.

Ob tem se spomnim besed Malega princa: »Bistvo je očem skrito«. Ta misel je pravzaprav zelo blizu veri. Najpomembnejše stvari v življenju niso vidne. Ljubezni ne vidimo, pa vendar vemo, da obstaja. Prijateljstva ne moremo izmeriti, vendar nas lahko zelo osreči ali prizadene. Zaupanja ne moremo prijeti v roke, a nosi odnose med ljudmi.

Tudi Boga ne vidimo. Lahko ga prepoznamo v majhnih trenutkih: ko nekdo odpusti, ko kdo pomaga, ko nekdo ostane zvest dobremu, tudi če je težko. In včasih še posebej močno prav tam, kjer se človek sooča z največjo krhkostjo življenja – ko umirajoči prejme Božjo ljubezen, odpuščanje in mir.

Morda vera ne raste predvsem iz tega, kar vidimo, ampak iz tega, kar prepoznamo v srcu.

Zato apostol Peter pravi: »Njega ljubíte, čeprav ga niste videli.« Prav v tem je skrivnost vere – da srce lahko vidi dlje kot oči.

Helena Žnidarič