»Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji.«

Kol 3,2

Na cvetno nedeljo in na veliki petek pri maši (oz. pri obredih) beremo pasijon, torej trpljenje Jezusa Kristusa, kot so ga zapisali evangelisti. Že kar nekaj časa mi ne da miru beseda pasijon. Njen izvor sicer najdemo v latinski besedi passio, ki v prvi vrsti res pomeni trpljenje, pomeni pa še čustvo, občutje, (intenzivno) doživljanje … Iz tega pomena se je razvila angleška beseda passion, torej strast.

Na prvi pogled se zdi, da si omenjena pomena besede ne bi mogla biti bolj različna. Pa je res tako? A trpimo zaradi nečesa, kar nam nič ne pomeni? Nas prizadene nekaj, do česar sploh nimamo odnosa, kaj šele, da bi bili strastni, polni zanosa ali da bi se nad tem navduševali? A jočemo ob odhodu ljudi, za katere nam je bilo vseeno?! Sicer živimo v času, ko se zdi, da pretirano izkazovanje naklonjenosti ali razvnemanje ni ne razumljeno ne zaželeno. Če se preveč vživiš v neko razlago, te takoj vprašajo, zakaj pa se razburjaš?! Naše izražanje in življenje bi moralo biti čim bolj čustveno nezaznamovano, kot da bi nas (kot je zdaj zelo moderno) sprogramirala umetna inteligenca.

Pa nas ni! In če iščemo in mislimo na to, kar je zgoraj, ne moremo biti apatični, mlahavi, ali preprosto vdani v usodo. Sporočilo velike noči nas mora navduševati, dvigovati in ja, v nas buditi celo strast. Hudo trpljenje ne predstavlja končne postaje, ni samo sebi namen ter gre z roko v roki z živo in dejavno ljubeznijo. Nič ne bo narobe, če malo tega »pašjona« prenesemo v vsakdanje življenje in zaživimo kot pravi velikonočni kristjani.

Julijana Visočnik