Vzklikanje ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo ponižanje. Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden.

Pustimo se vključiti v to delovanje, da bi z vero spremljali našega Zveličarja na njegovi poti ter bi se vedno spominjali pomembnega nauka njegovega trpljenja kot zgleda življenja in zmage nad duhom zla.

Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi trenutki in najbolj zahrbtnimi skušnjavami: tako, da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brezčutnost, ampak je zaupna prepustitev Očetu in njegovi volji.

Tudi danes, ob svojem vhodu v Jeruzalem, nam On kaže pot. Vladar tega sveta – hudič – je  stavil na karto napuha in Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji poti, poti ponižnosti.

Napuh se hrani s primerjanjem z drugimi in druge ima vedno za slabše, pomanjkljive, zavožene. Jezus je uničil napuh s svojim trpljenjem.

Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo ime, ga pozdravljali kot Kralja in Mesijo.

Vendar pa je istočasno Kristusovo srce na drugi poti, na sveti poti, na poti ponižanja v pokorščini 'do smrti, in sicer smrti na križu'. On ve, da mora zato, da bi dosegel resnično zmago, dati prostor Bogu; in za to, da bi dal prostor Bogu, obstaja le en način: izničenje, izpraznjenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem se ni mogoče pogajati: ali ga sprejmemo ali zavrnemo. In s svojim ponižanjem nam je Jezus želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami. Skupaj z Marijo stopimo na to pot za njim.

Po: E. Mozetič