»Gospod, ko bi bil ti tukaj …«

Jn 11, 21

Na nedeljo Svetega pisma sem pri izhodu iz cerkve vzela »bombonček« s svetopisemskim odlomkom, ki sem ga z zanimanjem odprla. In nisem bila razočarana, saj se je prikazal začetek meni najljubšega psalma: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …« Najbrž sploh ni treba omenjati, da so te besede delovale skoraj kot kak zdravilni napoj. Danes, ko me je Zvon doletel izredno, pa je del Božje besede psalm, ki je takoj za zgornjim: »Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi …«, in: »Če boš gledal, na krivdo, Gospod, kdo bo mogel obstati?«

Kako naj torej gledam na takšne na videz slučajne malenkosti? Lahko jih sicer razumem kot gola naključja brez posebne teže, lahko pa v njih vidim globlji pomen in sporočilo. Težko bi jim sicer nadeli oznako čudež, sploh če jih postavimo ob bok tistemu, o katerem beremo v današnjem evangeliju, ko Jezus obudi mrtvega Lazarja, a vendar je njihov učinek pogosto izjemen. Občutek, da nekdo zgoraj bdi nad mano, da ve, kaj v danem trenutku potrebujem, je neprecenljiv. Še prav posebej takrat, ko bi, kot Marija, Jezusu zlahka očitala, da se je nekaj slabega zgodilo zato, ker njega ni bilo. A Jezus ne sliši očitka, Jezus razume stisko, žalost, razočaranje, izgubo … Ne pametuje, ne deli praznih nasvetov, ne obsoja … Jezus se zjoče z žalostnimi.

Včasih pozabimo, kako dobro je biti zares živ, ne životariti ali samo obstajati v neki svoji votlini. Ni pa vedno lahko in včasih potrebujemo, da nas nekdo z močnim glasom zbudi iz otopelosti, zakrknjenosti ali samopomilovanja. Zakaj bi bili mrtvi, še preden zares umremo, če pa smo bili narejeni za življenje?! 

Julijana Visočnik