»Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen.«

(Jn 4,14)

Srečanje Jezusa s Samarijanko pri vodnjaku je eden od najbolj simboličnih odlomkov v Sv.pismu. V njem srečamo nežno podobo Boga, ki išče človeka. Nekoč in danes. Ne čaka, da postanemo popolni, ampak nas nagovori tudi v naši ranljivosti in krhkosti. Samarijanka pride po »navadno« vodo in pri vodnjaku sreča od poti utrujenega Jezusa. Ta jo ogovori in ji ponudi »živo« vodo, ki ni materialna, temveč dar milosti. Vodo, ki ne odžeja le za kratek čas, temveč poteši najglobljo žejo človeškega srca. Jezus Samarijanko postopoma vodi k veri. Njena pot pelje od nerazumevanja do prepoznavanja Mesija. Ko ga spozna, pusti vrč in steče oznanjat.

Ta živa voda je za nas kristjane izvir, ki nas povezuje. Kolikokrat sem že občutila praznino po dnevu, preživetem z znanci v vsakdanjih pogovorih »o vremenu«. Lahko so to zelo prijetni in sproščeni pogovori, tudi polni smeha, a nekaj mi, kljub trenutnemu zadovoljstvu, manjka.

Kako drugače je napolnjen moj notranji svet po dnevu, preživetem v družbi podobno mislečih, s katerimi si delimo podobne vrednote, znamo odprto spregovoriti o svoji veri in doživljamo Jezusa kot skupnega prijatelja.

Ta odlomek nas vabi, da se vprašamo, po kakšni vodi zares hrepenimo. Ali dovolimo Jezusu, da se dotakne naše žeje? Se mu odpremo, ko nas vabi k notranji rasti, ko nas vabi v odnos? To ne pomeni, da ne bomo nikoli več hrepeneli, temveč da bomo v globini srca zasidrani v zaupanju. Bog ne želi le potešiti naše žeje, ampak jo preobraziti.

Milanka Sobočan