Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami.

(Ps 33,22)

Besede današnjega psalma so preproste, a globoke. So hvalnica zaupanju – zaupanju v Boga, ki je naš Stvarnik, vodnik in varuh. Ko jih izgovarjamo, hkrati prosimo in izpovedujemo eno temeljnih resnic naše vere. Kajti, ne prosimo za bogastvo, ne za moč ali varnost v človeškem smislu. Prosimo za Božjo dobroto – tisto, ki je neskončna, tiha in večna. Ki »naj bo nad nami.« Kot streha, ki varuje dom. Kot oblak, ki je spremljal ljudstvo skozi puščavo. Kot roka, ki nevsiljivo, a zanesljivo vodi. Ki pomirja. Kdo med nami tega ne potrebuje? Kdo si tega v resnici ne želi – čeprav pogosto živimo, kakor da zmoremo sami?

Pa vendar, kaj smo zares pripravljeni storiti za to, da bi Božja dobrota res počivala nad nami? Pogosto čakamo, da se kaj zgodi samo od sebe? A zaupanje ni pasivno čakanje. Zaupanje je odnos. Je odprtost srca. Od nas je odvisno, koliko se Bogu odpremo, koliko Mu dovolimo, da nas nagovarja, in koliko smo pripravljeni Njegovo dobroto prepoznati – ter jo tudi živeti.

Svet, v katerem živimo, je hiter in tekmovalen. Pogosto deluje po načelu »daj–dam«, po logiki nadzora, uspeha in dokazovanja. V takem svetu se zdi prošnja po Božji dobroti neverjetna, a je še kako potrebna. Vabi nas, naj nas ne vodi strah: pred neuspehom, pred izgubo, pred mnenjem drugih. Vabi nas, da svojo varnost iščemo globlje.

Ko prosimo, naj bo Božja dobrota nad nami, smo hkrati poklicani, da postanemo njeni nosilci, da jo pustimo, da teče naprej. Še posebej postni čas nas k temu spodbuja: da stopimo iz svojega mehurčka, da opazimo človeka ob sebi in predvsem – da odpustimo.

Kajti šele ko dobroto delimo, zares razumemo, da je dar. In Božja dobrota nad nami, se uresniči tudi med nami.

Polona Sernc