»Človek naj ne živi samo od kruha«

(Mt 4,4)

Pripravlja se zajtrk, nekdo išče nogavice, drugi se pritožuje nad čajem, tretji bi še pet minut spal. Tako je največkrat naše življenje: nahraniti, urediti, pomiriti, poslati v svet. Prav v to vsakdanjost prve postne nedelje zadene Jezusova beseda: »Človek naj ne živi samo od kruha.«

Kako se naša življenja vrtijo okoli “kruha”: okoli obveznosti, urnikov, domačih nalog, ocen, kosil in večerij. Vse to je pomembno. Radi dobro jemo, znanje je dragoceno, red daje varnost. A post nas vsako leto znova spomni, da to ni vse.

Evangelij o Jezusovih skušnjavah v puščavi razkrije bistvo posta: ne gre le za to, čemu se odpovem, ampak čemu naredim prostor. Post ni vaja v moči volje, ampak vaja v poslušanju. In tu se začne tudi moje vprašanje: komu in čemu v resnici dajem prostor v svojem dnevu?

Sama sem nenehno obdana z glasovi. Otroci govorijo, šola zahteva, telefoni piskajo, v glavi pa se vrti seznam nalog. Post zame zato najprej pomeni, da ustavim notranji hrup. Morda to ni spektakularna odpoved, ampak čisto preprosta odločitev, da zjutraj ne začnem dneva z novicami ali sporočili, ampak z eno samo evangeljsko mislijo. Da Božja beseda dobi prvo besedo, ne zadnje drobtine mojega časa.

Ko se odpovem določeni hrani ali zaslonu, se hitro pokaže praznina. Ta praznina zna boleti. A prav tam se učim, da prostora ne zapolnim takoj z nečim drugim, ampak ga zdržim. Vse, kar se zdi nujno, v resnici ni življenjsko.

In morda nam letos uspe: da ustvarimo prostor, kjer Bog ni gost, ampak domačin. Ko se odrečemo nečemu majhnemu, mu rečemo: »Tukaj si dobrodošel.« 

S. R.