»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.«

(Mt 5,17)

Jezus Kristus ne želi odpraviti zapovedi, ki jih je Gospod dal po Mojzes, ampak jih dopolniti in poglobiti. Ne ustavi se pri zunanjih pravilih, temveč zahteva več – pravičnost srca. Kdor hodi za njim, je povabljen k popolnosti ljubezni, k ljubezni brez mere, ki presega vsako preračunavanje in išče dobro drugega.

Zato je odnos do bližnjega neločljivo povezan z odnosom do Boga. Če se z bratom ne želimo spraviti, tudi naša molitev ni iskrena. Jezus nas uči, da je sprava pomembnejša od darov na oltarju. Najprej mir, nato bogoslužje. Ljubezen do človeka je pot do Boga.

S tem pokaže, da bistvo Postave ni v slepem izpolnjevanju predpisov. Pomemben je namen, iz katerega dejanja izvirajo. Srce je izvir dobrega in slabega. Samo pravila ne zadoščajo; potrebna je notranja sprememba, modrost, ki prihaja od Boga, in moč Svetega Duha, ki nas usposablja za resnično ljubezen.

V tej luči dobi vsak predpis nov pomen: postane izraz ljubezni. Vsi pa se združijo v največjo zapoved – ljubiti Boga z vsem srcem in bližnjega kakor samega sebe. V Stari zavezi so zapovedi vodile k ljubezni, v Novi pa ljubezen vodi zapovedi. Kakor pravi Avguštin iz Hipona: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Prav v tem je zahtevna, a osvobajajoča novost evangelija.

Po: E. Mozetič