Gospod mi je rekel: »Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal.«

(Iz 49,3)

Gospod mi je rekel ... kako lepo nas vedno znova nagovarja - obrača se prav na vsakega posebej ter vsakemu pove tisto, kar mu bo najbolj koristilo na poti k svetosti. Bog se obrača na človeka. Stvarnik na stvaritev. A zakaj izbira - če poenostavim - osebni pristop? Zakaj nam ni dal preprosto seznama navodil, ki bi bila univerzalno sredstvo za doseganje svetosti?

"Ti si moj služabnik, Izrael ... " - se tukaj skriva odgovor na prejšnja vprašanja? Kajti, če malo premislim - in sebe postavim v vlogo Izraela ... v kolikor bi imeli vnaprej znan spisek vsega, kar "moramo" v življenju, bi najbrž ne samo veliko kristjanov izgubilo pogum, ker bi se jim svetost zdela nedosegljiva ter navodila pretežka, temveč bi najverjetneje nastala tudi nevarnost, da bi pozabili, kaj je v resnici naš cilj: služiti Bogu. Skozi upoštevanje seznama bi precej verjetno vso pozornost namenili dobrim delom - vendar bi zraven, priznajmo si, v naše srce vedno bolj gotovo prihajal "jaz" in ne "Bog". "Jaz" sem naredil/-a prav, "jaz" sem dober človek in kristjan. "Jaz" sem si zaslužila nebesa - in ne "Bog mi je pomagal, ker sem mu prisluhnil/-a." Človekova nagnjenost k pretirani samozavesti je vedno prisotna in tako bi se naša pristnost iskanja Njega počasi izgubila v rutini, precej podobni videoigricam, kjer junak sam od sebe doseže supermoči ter tako premaga nasprotnike.

Potemtakem pa izgubi smisel zadnji del stavka: “ … v tebi se bom poveličal.” Da bi se poveličal v nas, potrebuje naše sodelovanje. Predvsem naš posluh za samo nam prilagojen načrt. In prav v tem vidim največjo lepoto: to, kar je namenil meni, lahko naredim samo jaz in nihče drug. Nagovarja mene. Nagovarja vse skupaj in vsakega posebej - le naučiti se Mu moramo prisluhniti …

Eva Križnik