Iz izbrane vrstice (in celotnega psalma)  vidimo, kako je kralj David doživljal Gospoda kot mogočno, popolno in brezmejno avtoriteto. V 1. polovici vrstice je omenil Noetov čas, ko je hudobno človeštvo doživelo eno izmed najhujših kazni v zgodovini – potop. Takrat je Bog večino ljudi, razen Noeta in njegovih bližnjih, zbrisal z zemljskega obličja. V 2. polovici vrstice nato pesnik zaokroži sporočilo – Gospod je kralj in prestoluje v vseh časih, »na veke«.

V začetnem delu tega psalma David poziva »Božje sinove«, naj Gospoda slavijo, padejo pred njim na kolena, kajti glas Gospodov je povsod in nadzoruje, lomi, pretresa, siplje ognjene plamene …

Besedila iz Knjige psalmov so res izjemen primer slavljenja. Z njimi je David spominjal svoje rojake na to, da morajo nenehno priznavati dejstvo, da je Gospod najvišji, da kot kralj prestoluje in da so od Njega popolnoma odvisni. Te vrstice tudi nas danes pozivajo, da naj priznavamo Gospodov status, sebe pa opominjamo, da smo Njegovo delo. Vse, kar imamo, smo dobili od Njega in brez Njega ne moremo storiti ničesar! V današnjem času to mnogi kar pozabijo, veliko ljudi o svoji odvisnosti od Boga ne razmišlja oz. ne želi razmišljati. Počutijo se kot nezmotljivi kralji, ki obvladujejo svoje življenje, na žalost pa hočejo včasih obvladovati tudi življenje drugih. Mislijo, da imajo vse v svojih rokah, da so vse dosegli z lastno sposobnostjo in močjo. Ali poznajo ponižnost in hvaležnost? O teh lastnostih pri njih velikokrat ni ne duha ne sluha.

Mi kristjani pa ne ravnajmo tako! Bodimo hvaležni za vse, kar imamo. »Padimo na  kolena« pred Njim, ki prestoluje!

Jelka Kotnik Rudolf