»Ljudje bolj ljubijo temo kakor luč«

(Jn 1,1-18)

Ko berem Evangelij po Janezu, me ustavi stavek: »Luč sveti v temi.« Govori o življenju, takšnem, kot je – z vprašanji, dvomi, utrujenostjo in željami, ki niso vedno jasne.

Najbrž bi si želeli, da bi Božja luč vse razsvetlila naenkrat: da bi razumeli, kam gremo, zakaj se zgodijo določene stvari in kdaj bo lažje. Vendar luč ne deluje tako. Ne odstrani vse teme, ampak nam osvetli pot in omogoči, da naredimo naslednji korak. In to je včasih dovolj.

V vsakdanjem življenju luč pomeni trenutke resnice. Brez pretvarjanja, da imamo vse pod nadzorom. Trenutek, ko pred Bogom ne skrivamo svojih misli. Takrat stopimo v luč – ne zato, ker bi bili popolni, ampak zaradi iskrenosti. In prav tam lahko začutimo, da smo vedno deležni božje ljubezni, če jo le želimo sprejeti.

Pogosto je lažje ostati v senci. Lažje je molčati, se umakniti, ohraniti razdaljo. Janez pa nas nagovarja naj se ne bojimo luči. Res je, luč zahteva spremembo, a hkrati osvobaja. Ne prihaja z velikimi besedami, ampak z majhnimi dejanji: ko se odločimo za potrpežljivost, ko odpustimo, ko ostanemo zvesti temu, kar je prav, čeprav je težko.

Bolj ko prinašamo luč v temo, bolj spoznavamo, da Bog ne stoji daleč stran, temveč hodi z nami – tiho, zvesto in dovolj blizu, da nas vodi skozi vsakdan.

Maja Komatović