»... si oblecite globoko usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. In bodite hvaležni.«

(Kol 3,12.15.b)

Je že pač tako, da naj si še tako prizadevam, da nas v adventni družinski pripravi ne bi odnesel val blišča in potrošništva, se mu čisto izogniti, kot bi rada, ne morem. Z možem prihajava iz družin nasprotnih si nazorov in vsako leto bolj se zavedam, kako me ti zunanji dražljaji pravzaprav ovirajo pri moji osebni pripravi na praznike. Nekje sem prebrala, naj odstranimo vse tradicije in navade, ki nas ovirajo in niso zares naše. Sliši se na mestu, toda, kaj, če bi to lahko pomenilo razdor med menoj in možem, med menoj in družino?

Kakor objem tolažbe se mi tu odprejo Pavlove besede, naj se oblečemo v usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost ... in naj bomo hvaležni. Hvaležnost oplemeniti tisto, kar imamo in nas pomiri v tistem, česar nimamo. Hvaležnost nas drži v pravi smeri, ko se zdi, da nas življenje odnaša. Hvaležnost nas odpira k Bogu, ko nas maliki dušijo k tlom. Hvaležnost je zdravilo za potrtost in je kakor žarek, ki razjasni dan.

Na pragu novega leta naj nas ne bremenijo popolni načrti in vrtoglavi cilji, ki pogosto v resnici sploh niso naši, ampak nam jih narekuje javno mnenje. Zazrimo se v preprostost svete družine; v ponižnosti, krotkosti, dobrotljivosti in potrpežljivosti je varovala svetost življenja. Poskusimo takole: namesto želja bolj pogosto izrekajmo zahvalo – Bogu in bližnjim. Pa bo življenje spet dobilo pravo moč in smisel.

Katja Kac Zupanič