Pripravite pot Gospodu, zravnajte njegove steze!

(Lk 3,4)

Ko prižgem svečo na adventnem venčku, me vedno najprej zadene vonj: smrečje, ki še diši po gozdu, in sladek pridih topečega se voska. Plamen najprej malo zatrepeta, kot da preverja, ali ga res hočem – šele nato mirno zagori. V tej drobni gesti začutim nekaj velikega: Bog hoče priti v moj čisto navaden dan z majhno, ranljivo lučko.

Adventni venček je zame majhen domači oltar adventnega časa. Počasi, iz tedna v teden, mi pomaga, da sploh opazim, kako Gospod prihaja. Krog venčka me spominja, da je Bog zvest – brez začetka in konca. Zelene vejice šepetajo, da življenje kljub mrazu traja naprej. Vsaka prižgana sveča pa me zbode z vprašanjem: kje v sebi moram »zravnati steze«? Kje je v meni goščava skrbi, jeze, naglice, v katero Jezus sploh ne pride več?

Vsaka sveča nosi svojo besedo. Prva je upanje – prižgem jo tudi takrat, ko ga skoraj ne čutim, kot tih »Gospod, ostani z menoj«. Druga je mir – povabilo, da ne pripravljam samo daril, ampak tudi tišino v srcu. Tretja je veselje, ki se rodi iz hvaležnosti za male stvari. Četrta pa je ljubezen: spomin, da v sredi vsega stoji Bog, ki pride med nas kot otrok.

Ko prihajajoče nedelje sedim ob venčku in gledam, kako svečke gorijo, se mi evangelij sliši zelo osebno: kje v meni sami se danes lahko malo zravna kakšna »steza«, da bo Gospod našel pot do mojega srca?

Sabina Ertl