»Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

(Lk 23,42

Na nedeljo Kristusa Kralja stojimo na pragu novega cerkvenega leta. Ob zaključku leta se pogosto sprašujemo, kako smo ga preživeli, kaj nam je dalo, kaj je zapustilo v nas. Leto, ki se izteka, je bilo morda zaznamovano z mnogimi izzivi, z bolečimi izgubami, a tudi z neštetimi drobnimi darovi, ki jih mogoče nismo vedno opazili. Vse, kar smo prejeli, ni samoumevno – je dar.

Dar Njega, ki je naš Kralj. Kraljestva in z njimi kralje, kraljice, prince in princese še obstajajo, a so za nas oddaljeni in nimajo posebnega vpliva. Večinoma smo jih preselili v svet pravljic, domišljije in otroških sanj. Zato si morda tudi s praznikom Kristusa Kralja ne vemo kaj početi. A zame je ta praznik še kako lep in pomenljiv, saj me spominja, da sem kraljeva hči. Hči Tistega, ki mi prinaša dostojanstvo, me varuje in vodi. 

Kot Rómarji upanja  stopamo tudi proti zaključku svetega leta. Romanje ni vedno lahko – zahteva pogum, potrpežljivost in zaupanje. A vsak korak nas vodi bliže izviru, iz katerega se napajamo: Kristusu samemu.

Papež Leon je dejal: »Upati pomeni ne vedeti. Nimamo odgovorov na vsa vprašanja, ne poznamo vsega, kar nas čaka. A imamo Jezusa – in Njemu sledimo. Zato upamo to, kar še ne vidimo.«

Naj nas praznik Kristusa Kralja spomni, da nismo sami na poti. Bog hodi z nami in bodimo hvaležni, da smo njegovi – kraljeve hčere in kraljevi sinovi.

Helena Žnidarič