Preskoči na vsebino


32. navadna - zahvalna in Lenartova nedelja

 

»V vsem se zahvaljujte …«

(1 Tes 5, 18)

Zgornje besede sicer niso del današnje Božje besede, a ker je zahvalna nedelja, sem si jih dovolila sposoditi. V mladostniškem idealizmu je bilo veliko govora o treh skoraj svetih besedah, ki imajo neverjetno moč in lahko spreminjajo svet. Seveda ne gre za globalne spremembe, pač pa za vpliv na naš mali svet - na okolje, v katerem živimo. Če bi jih le pogosteje in res iskreno uporabljali. V mislih imam seveda znani trojček: prosim, hvala in oprosti. Ne vem, katera med njimi je največja, niti, katera je najpomembnejša, so pa vse nepogrešljive, ker lahko naredijo veliko razliko, malodane čudeže.

Idealizem, ki je pogosto tudi naiven, se sicer počasi, a vztrajno umika bolj zrelemu realizmu. Omenjene besede so namreč kljub vsemu zgolj besede. Na začetku je sicer res beseda, a ta se mora izpolniti, udejanjiti (postati meso) in zaživeti. Tisočkrat lahko rečem oprosti, a če se to v mojih dejanjih ne pozna, če še vedno vztrajam na svoji (zgrešeni) poti, potem napredka ni. Zahvaljujem se lahko cel čas, a če iz mojega obnašanja ni mogoče razbrati niti kančka hvaležnosti, temveč eno samo pritoževanje, samopomilovanje in konstantno negodovanje nad lastno usodo … Kje potem živi ta moj hvala?!

Sicer še vedno verjamem, da na začetku oz. v izhodišču mora biti beseda (tudi hvala), a ta naj ne bo izgovorjena vnemar. Izgovori se jo naj iz potrebe, želje, zavedanja in ne samo zaradi pričakovanja okolice. Če sem v življenju zares hvaležen, potem ne morem biti zagrenjen, saj vendar vem, da imam vse, kar potrebujem, in zaupam, da On boljše ve, kaj je zame dobro. Še vedno verjamem, da Bog želi srečne ljudi; pot do tja gotovo ni za vse enaka, je pa hvaležnost skupen temelj, na katerem lahko vsi gradimo.

Julijana Visočnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF