»Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje.«

(Lk 18,11)

Tako je molil farizej v templju. V svoji ošabnosti se je hvalil pred Bogom, poniževal druge, še posebej cestninarja, ki je bil takrat tudi v templju in je z vso ponižnostjo od daleč prosil Boga usmiljenja.

»Lej ga, farizeja, kako se napihuje,« pomisli. Kako se lahko nekdo hvali pred Bogom, ko pa nas On bolje pozna, kot se poznamo sami? In za vse se imamo zahvaliti Njemu. Nekaj drugega pa je, ko gre za ljudi. Tu pa znamo kdaj zviška pogledati na druge in po pravičniško pokomentirati njihove napake. Vsaj sama se kdaj znajdem pri tem početju. In ko se zvečer ozrem na dan, ki se izteka, sem kar razočarana nad seboj. Vem, da to ni prav in da sama ne bom zmogla, zato zjutraj naredim trden sklep in prosim Boga, naj vodi moje misli, besede in dejanja. Zakaj mi torej ne uspe? V preteklosti sem kdaj tudi že poočitala Bogu, zakaj mi ne pomaga. A spoznala sem, da je tudi to šola ponižnosti in potrpežljivosti, da molimo in se ne naveličamo. Jezus namreč pravi: »Prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« Reče pa tudi: »Brez mene ne morate ničesar storiti.«

Zato le pogumno naprej z vztrajnostjo, ponižnostjo in zaupanjem, saj nam Bog daje vedno novo priložnost, če se le iskreno trudimo.

Ana Špurej