Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?«

(Lk 17, 17)

Ozdravljeni Samarijan se po ozdravitvi vrne k Jezusu, ker čuti in želi izraziti hvaležnost za odrešilni Božji poseg v svoje življenje. Ob ponovnem srečanju najprej za trenutek doživi Jezusovo razočaranje, celo očitek. Sam sicer ne more vplivati na odločitve ostalih devetih ozdravljenih gobavcev, ki se niso vrnili, nam pa daje lep zgled, da nikoli in nikdar ne smemo pozabiti na zahvalo in hvaležnost. Tako ljudem okrog nas kot Gospodu. Zahvaljevanje ni vprašanje vljudnosti, je vprašanje vere. Tudi za majhne, na videz samoumevne stvari, se je vredno in potrebno zahvaljevati. Da zjutraj slišim budilko, da lahko odprem oči, da zmorem vstati iz postelje, da smem iti v službo, da me čaka kup nezlikanega perila, saj slednje pomeni, da ne živim sama.

Pravo ozdravljenje ni le telesno oz. zunanje, ampak tudi notranje. Ko dovolimo, da se Bog dotakne našega srca, ne moremo drugače, kot čutiti hvaležnost za mnoge milosti, ki jih prejemamo po Njem. Vera je Samarijana rešila in rešuje tudi nas danes. Ko verujemo in zaupamo, se hvaležnost v nas naseli spontano in jo znamo tudi živeti ter izražati. Hvaležnost za majhne in velike trenutke. Hvaležnost za z zakramenti prepojeno življenje.

Ozavestimo ob zaključku slehernega večera vsaj tri stvari minulega dne, za katere se želimo zahvaliti. Naj bo hvaležnost vpeta v naše vsakdanje molitve. Spomnimo se besed pokojnega papeža Frančiška: »Ko se zahvaljujemo, je Oče ganjen in na nas razlije Svetega Duha. Srce, ki se zahvaljuje, ostaja mlado.«

Milanka Sobočan