Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu.

(Lk 16,20)

Ko berem priliko o bogatašu in Lazarju, se me najprej dotakne močan kontrast med bogatašem in Lazarjem. Eden živi v obilju, v razkošju in užitkih, drugi pa v pomanjkanju, ranah in želji po drobtinah z mize. Kar me najbolj nagovori, je dejstvo, da bogataš Lazarja ni zatiral ali preganjal – preprosto ga ni videl. Bil je slep za njegovo bedo, zaprt v svoj svet obilja. In prav ta slepota je pogubna. Sprašujem se: koga jaz ne vidim? Kdo leži “pred mojimi vrati”, a ga zaradi lastnih skrbi, hitenja ali lagodja ne opazim? Lazarji našega časa so morda osamljeni, bolni, prezrti, starejši pa tudi tisti, ki si želijo le naše bližine in posluha. Božja beseda nas danes kliče, da jih ne spregledamo.

Mnogokrat čakamo na ponedeljke, na novo leto, na konec nekega obdaja, da bi začeli z novimi navadami. Ne čakajmo na nekaj izrednega.  Danes sprejmemo izziv, da živimo bolj sočutno. Sočutje je sposobnost, da opazimo čustva in stiske drugih ter se nanje odzovemo z razumevanjem in pripravljenostjo pomagati. Je več kot zgolj empatija, saj vključuje tudi aktivno namero izboljšati počutje drugega. V družini sočutje pomeni poslušati brez hitenja in brez vmesnih sodb, ko nekdo deli svoje skrbi, pripraviti najljubšo jed za družinskega člana, objeti, ko kdo potrebuje bližino, pustiti drobno sporočilce z lepimi besedami (npr. na mizi, v torbi) ali pomagati pri opravilih, še preden nas kdo prosi.  Med otroki je sočutno povabiti k igri tistega, ki je izključen, deliti igračo ali priboljšek, potolažiti prijatelja, ki je žalosten, reči: »Bi ti pomagal?«, ko nekdo ne zna rešiti naloge ali narisati risbico kot znak hvaležnosti. Ni težko odpreti vrata neznancu, nasmehniti se mimoidočemu, ponuditi sedež starejši osebi na avtobusu, pozdraviti soseda...

Prilika o bogatašu in Lazarju nas opozarja, da največja nevarnost ni v tem, da bi storili hudo, ampak da postanemo slepi za trpljenje drugih. Božja beseda nas kliče, da jih ne spregledamo. Pomembno je, da smo tukaj in zdaj – v drobnih dejanjih sočutja. Kateri majhen, konkreten korak lahko naredim ta teden, da se bodo ljudje okrog mene počutili videne, sprejete in ljubljene?

S. R.