Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema.

(Lk 16,13)

»Ne moremo služiti Bogu in mamonu,« pravi Jezus. Pogosto mamon razumemo kot bogastvo, a problem ni v tem, da nekdo nekaj ima. Svetniki, kot sv. Vincencij Pavelski ali mati Terezija, niso grajali bogatih, ampak so jih spodbujali k delitvi. Včasih so prav tisti, ki so se marsičemu odpovedali, še bolj navezani na svoje drobne stvari kot bogataši na bogastvo. Jedro težave je drugje.

Jezus razloži, da služiti pomeni ljubiti, se držati. In tukaj se pokaže resnica: če ljubim le sebe, nikogar drugega ne morem objeti. Če ljubim samo enega človeka, v ta objem ne morem vključiti še koga tretjega. Toda če ne ljubim niti sebe niti bližnjega, tudi Boga ne morem ljubiti. Kako torej? Evangelij pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse drugo vam bo navrženo.«

Ko objamem Boga, je med Njim in menoj prostor za vse. On je tako velik, da v Njegov objem lahko vključim sebe, druge in ves svet. Hkrati pa je Bog tudi tako tih in majhen, da se izniči, da bi lahko čutil Njegovo ljubezen prav osebno, v svojem življenju.

Zato mamon sam po sebi ni napačen. Napačen je odnos, ki ga imam do njega. Problem ni, da ljubim sebe, bližnjega ali stvari, ampak če karkoli postavim pred Boga. Prava ljubezen je vedno objem, v katerem je Bog prvi – in v tem objemu je prostor za vse.

Po: E. Mozetič