»Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«

(Lk  14, 33

Jezus v današnjem evangeliju uporabi precej trde besede: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec!« Ne znamo si predstavljati, da bi zaradi Jezusa zavrgli tiste, ki jih imamo radi. Tisti, ki hoče postati njegov učenec, mora sprejeti križ in spremeniti prioriteto stvari in vrednot. Tisti, ki se odloča za Jezusa, mora temeljito premisliti, ali bo imel dovolj moči, da bo mogel sprejeti tisto, kar on zahteva. Pogosto nam zmanjkuje moči, ker preveč računamo na svojo moč, premalo pa na podporo in pomoč Jezusa, ki nas vedno spremlja na naši poti.

Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju: dobrinam in privilegijem. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. V življenje resnično zaupamo in ga okušamo šele takrat, ko prenehamo zaupati v dobrine in stvari.

Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. On nam je priboril življenje na križu, zato nas vabi, da tudi mi nosimo svoje križe za njim. To je pogoj, da smo lahko njegovi učenci. Sam pravi: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec!«

Ni težko sprejemati Jezusa, ko smo zdravi in uspešni, ko nas pa doleti bolezen, poslovni neuspeh, kriza v zakonu, smrt ljubljene osebe, v hoji za njim omagujemo. Za Jezusom hodimo z vsem, kar smo in kar imamo, s križem, ki so nam ga naložili drugi, in s preteklostjo, ki smo jo sami zakrivili. Tu je Gospod, ki nam pomaga nositi naš križ, če zaupamo vanj in mu dopustimo, da nam pomaga.

Po: E. Mozetič