To je vrstica, ob kateri mi »zaigra srce«. Psalmi me od nekdaj zelo nagovarjajo in navdihujejo. Ob branju me prevzamejo posebni občutki. Verjetno bo ta zapis  zato zvenel kot ljubezenska izpoved, tudi druga vrstica navedenega psalma je namreč psalmistova neposredna ljubezenska izjava: »Ljubim te, Gospod …« Te besede tudi sama pogosto izrekam, ko se pogovarjam z Bogom.

Ja, On je zame vse, kar navedejo ti verzi: skala, pečina, trdnjava, zatočišče, ščit … Skala ponazarja trdnost, trdnjava je zatočišče, ščit je obramba, rog razglaša, da je samo On osvoboditelj.

Morda se komu zdi, da psalmist s hvalo pretirava. Res kaže izredno navdušenje, celo blaženost in prevzetost. Bog očitno na človekovo psiho deluje tako, deluje v našem srcu, da ga vzljubimo in v nas aktivira »Božji hormon sreče«. Sicer pa je ljubezen do Boga v Bibliji pravzaprav zapovedana, saj je Jezus rekel, da je prva in največja zapoved za človeka: »Ljubi Gospoda, svojega Boga iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje …« (Mt 22, 37).

 Po človeško bi rekli, da ljubezni ne moreš zapovedati, ne moreš pričakovati, da bo nekdo na ukaz ljubil. A pri kristjanu ima ljubezen do Boga posebne, drugačne razsežnosti. Ko Ga spoznavaš, bereš njegovo Besedo, gradiš svojo osebnost po njegovi podobi, se zgodi spontano – nastajajo vedno intenzivnejša čustva, rodi se ljubeče strahospoštovanje. Zaveš se, da si v svoji majhnosti in minljivosti ves čas pod okriljem neskončne, ljubeče avtoritete, ki te varuje, ki vse ve, zna in zmore.    

Jelka Kotnik Rudolf