»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«

Jn 14, 27

Včasih se zdi, kot da svet teče hitreje kot jaz. Pa res rada tečem. Obveznosti, skrbi, novice – vse to nas preplavlja. In potem pride Jezus s stavkom, ki nas v trenutku zaustavi: »Mir vam zapuščam.« Ne reče: »Uredite si življenje, potem vam bom dal mir.« Tudi ne: »Zaslužite si moj mir.« On ga preprosto podarja. Brez pogojev. Kolikokrat sem v življenju iskala mir – v odnosih, v delu, v tišini narave – in vendar je bil ta vedno krhek, minljiv. Jezus pa obljublja nekaj drugega: svoj mir. Mir, ki ni odvisen od zunanjih okoliščin, ampak izvira iz njegove navzočnosti.

Danes, 25. maja, je bil nekoč praznik mladosti. Pravzaprav praznik prihodnosti, poln simbolike: štafeta, ki je potovala iz kraja v kraj, je predstavljala povezanost, skupni cilj, upanje v mlade generacije. In čeprav so tisti časi minili, nam odmev tega praznika zapušča hrepenenje po nečem več – po smislu, notranjem ravnovesju, po miru. Evangelij nam danes ne ponuja nostalgije, temveč živo Besedo, ki nas vabi, da odpremo srce. Zato se mi zdi čudovito, da prav na ta dan beremo te besede. Ne kot minul spomin, ampak kot povabilo: da postanemo „nosilci miru“ – zreli v veri, a z mladostnim pogumom srca.

Psalmist je to vedel že davno: »Tudi če bi hodil(a) po dolini smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj.« (Ps 23,4) Ta vrstica me spremlja že od otroštva – kot tih opomnik, da je Božja navzočnost močnejša od vsakega nemira.

Sabina Ertl