»To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.«

Jn 21,14

Današnji evangelij me utrjuje v veri, da nam lahko Bog v določeni situaciji dá  veliko več, kot si zamislimo, in to v trenutkih, ko ničesar več ne pričakujemo, ko smo že sprejeli dano situacijo, vendar pa ostajamo v odnosu z Njim.

Ostati v odnosu včasih pomeni upreti se napuhu in upoštevati nasvet drugega, ki »nima toliko izkušenj«, kot jih imamo sami. Lahko se zgodi veliko presenečenje in se naše mreže napolnijo s ponižnostjo in hvaležnostjo, pa še kaj za »povrh« nam bo dano.

Če odpremo svoja zakrknjena srca v situacijah, ko običajno ostajamo hladni in oddaljeni, bo naše srce dobilo priložnost prepoznati Gospoda v nekom, ki bi ga sicer spregledali ali Ga ne bi prepoznali. Ljubeče srce namreč hrepeni po izviru Ljubezni, ga išče in tudi zazna. Kot je ljubeče srce učenca takoj prepoznalo Gospoda in se ga močno razveselilo.  Peter je takoj skočil v vodo, da bi čim hitreje priplaval do vstalega Jezusa, tako zelo je hrepenel po njegovi bližini. Včasih je potrebno skočiti v vodo, ne da bi prej preverili vse dejavnike varnosti, uspešnosti in smiselnosti tega dejanja. Ali pa mirno sprejeti, da je prav ostati v čolnu in dodati vso potrebno  moč, da bi  nadomestili plavajočega posameznika. Tako  so storili učenci in uspešno privlekli mrežo z ribami do brega,  čeprav so  zelo hrepeneli biti čim hitreje pri vstalem Jezusu. Zaupali so, da jih bo Jezus počakal in bodo odgovorno opravili, kar je bilo potrebno.

Srečanje na bregu z vstalim Jezusom doživljam kot dejanje Ljubezni, ki je učencem prineslo novo moč in zaupanje. Obenem pa vabilo vsem nam, da ne spregledamo Jezusa, ker čaka tudi nas - doma, v naravi, na samem …, da se mu pridružimo in odpremo srca.                     

Milena Vodušek