»Mir vam bodi …«

Jn 20, 19

Letošnje velike noči se nisem veselila, a saj če sem iskrena, se nobene ne, že leta, morda celo že od otroštva naprej ne … Pa ne zato, ker postnega časa ne bi vzela resno. V glavi imam idealizirano podobo praznikov: prebujajoča se narava v dih jemajoči lepoti, vse Božje stvarstvo se pripravlja na to, da na novo zaživi in kar poje hvalnico svojemu Stvarniku in Življenju samemu. Nekaj podobnega ob zaključku vsakega postnega časa poganja v mojem srcu in doživi svoj vrhunec na veliki petek, soboto in nedeljo, vsak dan na svoj način … A vsako leto to spokojnost in pomirjenost uničijo zunanji dejavniki.

Nobenega dvoma ni, da smo ljudje različni, da nas ne veselijo iste stvari. A živimo v skupnosti, kar pomeni, da moje veselje in moja svoboda nista neomejena, ampak jo omejuje svoboda in veselje drugega. Samo tako je sobivanje lahko znosno in morda celo prijetno. Tu ni prostora za brezobraznost, izživljanje, sebičnost, sadizem in podobno. Nobena tradicija ne sme biti izgovor za huliganstvo. A sploh še vemo, kje je poanta praznikov?! Nisem še tako zelo v letih, a se še zelo dobro spomnim, kakšna je nekoč bila velika sobota. Ceste skoraj prazne, v zraku neko slovesno pričakovanje, ko se je stemnilo, pa se je tu in tam pojavil kak kres. V miru, brez razgrajanja, veseljačenja in popivanja. Ker to enostavno pač niso takšni dnevi. Letošnja velika noč je bila povsem drugačna: polne ceste, trgovine, veselice marsikje, vsi pa hitimo, da bomo čim bolj izkoristili proste dneve … Zakaj že?

V srcih očitno nimamo nobenega miru, ker drugače ne bi imeli tako velike potrebe po tem, da konstantno ustvarjamo nemir, kaos, razdejanje. Morda bo pa današnja mala velika noč prinesla več pravega veselja in miru. Glede na to pa, da smo pri nas letos Jezusa budili že takrat, ko še sploh ni umrl, ni nobenega dvoma, da je zares vstal. Mir nam torej bodi, ker ga več kot očitno res rabimo.

Julijana Visočnik