Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja!

Velika noč je srčika naše vere, je temelj, na katerem naša vera stoji. Če Kristus ne bi vstal, bi bil križ konec zgodbe. Toda grob je ostal prazen, Jezus je vstal in njegovo vstajenje je prineslo spremembo, ki presega čas, prostor in zgodovino. Spremembo, ki ne more ugasniti.

Vstajenje spremeni pogled na smrt, ki ni več končna postaja, ampak postane prehod v novo življenje. Spremeni smisel trpljenja, saj križ ni več znamenje poraza, temveč pot, ki vodi v odrešenje. V luči vstajenja se spremeni tudi človekova usoda, ker nismo več ujeti v greh, nemoč in končnost, ampak smo poklicani v svobodo, novo življenje, v večnost.

Spremeni se celo naš vsakdanji pogled na svet. Vemo, da Bog deluje tudi tam, kjer vladata tema in tišina. Tam, kjer se zdi, da je konec, On začne znova. Vstajenje spremeni majhno skupnost učencev v Cerkev, ko iz skupnosti žalovanja postane skupnost upanja, ki oznanja, da je življenje močnejše od smrti.

In končno, vstajenje spreminja tudi nas same. Vabi nas, da vstajamo že tukaj in zdaj: v odnosih, v odpuščanju, v tihem darovanju, v ljubezni, ki ne išče svojega, v upanju, ki se ne vda.

Vstajenje je Božji odgovor na človeško nemoč. Tam, kjer mi vidimo konec, On ustvari nov začetek. Tam, kjer nas je strah, On prinaša mir. Tam, kjer smo utrujeni in obupani, On prižge novo luč upanja.

To je velikonočno sporočilo: ljubezen ima zadnjo besedo. In ta beseda ni obsojanje, ni poraz, ni smrt. Ta beseda je življenje.

Zato naj se naše praznovanje ne ustavi pri pisanicah, šunki in potici. Praznik naj nas nagovori globlje. Naj se dotakne naših src, naj prebudi, kar je v nas zaspalo, naj nas preobrazi in poživi.

Andrej Štesl