Na cvetno nedeljo pri maši prebiramo poročilo o Jezusovem trpljenju. Spremljamo ga od zadnje večerje z učenci pa vse do smrti na križu in podoživljamo njegov križev pot. Zelo me presune prizor v vrtu Getsemani, ko Jezus pade na kolena in moli. Drgeta in v smrtnem boju se njegov pot spremeni v kaplje krvi. Očeta prosi: "Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi".

Tudi Jezus se je bal trpljenja, a ni bežal pred njim. Sprejel ga je iz ljubezni do nas, saj je vedel, da je to edina pot za naše odrešenje. Nepojmljivo, kakšna ljubezen! Izbral je trpljenje in smrt na križu, čeprav ga je eden od njegovih učencev izdal, drugi zatajil, ostali pa so se razbežali.

Nam trpljenje vzbuja nelagodje, odpor, strah, tudi zlo. Skušamo se mu ogniti, zbežati pred njim. Jezus pa je trpljenje sprejel kot sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje je lahko vrednota, če ga osmislimo in nanj gledamo z Jezusovimi očmi. Torej darujmo naše tegobe, stiske in strahove Bogu, vadimo se v ponižnosti, potrpežljivosti in zaupanju. Sprejeti trpljenje je vse prej kot lahka naloga, je pa nujno za našo osebno in duhovno rast. Pri naših prizadevanjih se ozrimo na Križanega in ga prosimo, naj nam pomaga, da bomo zmogli z vero in upanjem sprejeti in nositi križe in težave, ki nam jih prinaša življenje. 

            A. Š.