»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

(Jn 8,1-11)

Te besede je Jezus izrekel pismoukom in farizejem, ki so zasačili ženo pri prešuštvovanju in jo pripeljali predenj, ker bi jo po Mojzesovi postavi za to lahko kaznovali s kamnanjem.

Ko Jezus pozornost preusmeri nanje, jih opomni, da nimajo prav, ko jo obsojajo, ker tudi sami niso brez greha. S svojimi besedami potrka na njihovo spečo vest, se dotakne slepote in trdote njihovih src, da uvidijo, da kot navadni ljudje in grešniki gledajo zgolj po človeško, ne pa kot Bog, ki edini vidi v srce in je usmiljen do naših pregreh in slabosti.

Kaj pa mi? Se trudimo, da bi v stvareh in ljudeh videli globlji, božji vidik? Smo usmiljeni do svojega bližnjega, ga skušamo razumeti in se pogovoriti z njim, ko ima drugačno stališče ali ravna v nasprotju z našo voljo? Ali pa smo kot farizeji v priliki in se tolčemo po prsih od svoje pravičnosti, naše srce pa je trdo in zaprto pred Bogom, njegovo milostjo in odpuščanjem?

Če je tako, potem je skrajni čas, da pogledamo vase, v svoje slabosti in se v zakramentu sprave iskreno izpovemo Bogu, da nas očisti in pripravi naša srca za sprejem veselja Velike noči.

Kajti v nasprotnem primeru bo naše praznovanje le pozunanjeno, brez globine božjega blagoslova in milosti občutja naše rešitve v pričakovanju večnega življenja, ki se ga lahko iskreno veseli le čisto in usmiljeno srce.

Irena Šalamun