»Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil.«

(Lk 15, 20)

Eden od najbolj znanih odlomkov iz Svetega pisma vedno znova nagovarja. Zgodi se, da ga v različnih življenjskih obdobjih različno beremo in različno doživljamo. Včasih se najlažje poistovetimo z izgubljenim in znova najdenim mlajšim sinom, drugič z užaljenim in jeznim starejšim sinom, tretjič občudujemo ljubečega in usmiljenega očeta. Najmočneje pa je, kljub zgovorni prisotnosti teh treh glavnih akterjev, v odlomku mogoče začutiti Božjo dobroto, ljubezen in odpuščanje. Še tako velikega grešnika Oče sprejme nazaj v svoje naročje takoj, ko se ta pokesa in prosi za odpuščanje. Kakšna tolažba in obljuba za nas!

Brata se med seboj razlikujeta, kot se skoraj bolj ne bi mogla. A njun oče ju ima oba neizmerno rad in ju sprejema takšna, kakršna sta. Obema dopušča nepopolnost in napake. Dopusti izbiro, dopusti, da gresta svojo pot. Niti za trenutek ne očita, ne pridiga. Sčasoma pa potrpežljivo odpira oči za Dobro in za Ljubezen.

Kako hitro se ljudje znajdemo v različnih vlogah ocenjevalcev, sodnikov, tožnikov. Prav postni čas pa je za nas kristjane vzpodbuda, da presenetimo sami sebe in se še trdneje oprimemo dobrih sklepov, ki se jih trudimo uresničevati v vsakdanjih situacijah. Naj nam bo usmiljeni in ljubeči Oče vzgled v prav vseh odnosih, ne le v družinskih. Tudi če se nam kdaj zdi, da imamo popolnoma prav samo in edino mi, se vprašajmo, ali obstaja še druga stran, druga resnica, drugo dojemanje, ki je morda celo bolj polno ljubezni in milosti. Trudimo se za uvid in spreobrnjenje na vso moč, ves postni čas in še dlje.

Milanka Sobočan