»Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.«

(Lk 4,4)

Kruh oziroma skrb, da nismo lačni in žejni, samo po sebi ni sporna žeja, vendar zgolj materialne dobrine še niso merilo resnične sreče, če je dobro poskrbljeno samo za naše biološke, tj. telesne potrebe, srce in duša pa bi ostali podhranjeni.

Jezus bi vsekakor lahko spremenil puščavski pesek v kruh, a je želel ostati zvest volji svojega Očeta, ki je dejal, naj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki pride iz Božjih ust. Ker je beseda znamenje živosti, ker nas beseda povezuje med seboj in z Bogom.

Bodimo torej hvaležni za vse, kar nam Gospod tako velikodušno daje, posebej še za njegovo Besedo, ki oživlja, zdravi, tolaži, osvobaja, razveseljuje. Bodimo srčni in srečni, ljubljeni Božji otroci, v veselje Bogu in soljudem.

Danijela Premzl