V Svetem pismu me vedno pritegnejo deli, ki govorijo o zaupanju in močni veri. Ob prvem branju teh vrstic iz evangelija sem se zelo čudila zaupanju, ki ga je  izrazil in pokazal Simon. Človek, ki ga on in drugi ribiči še niso dobro poznali, o katerem pa so gotovo slišali, kaj počne po Judeji, da dela celo čudeže, je stopil v njihov čoln. Najprej je tega uporabil za svoje »delo« -- učenje množic, nato pa je nagovoril ribiče oz. Simona Petra in mu predlagal, da po celonočnem lovu še enkrat »odrinejo na globoko« in vržejo mreže. Ribiči so bili verjetno že pošteno utrujeni od lova, ki je bil povrhu še neuspešen.

Na Simonovem mestu bi marsikdo od nas najbrž odgovoril: »Poslušaj, celo noč smo lovili, utrujeni smo in naveličani, ne zameri – preveč pričakuješ od nas.« A Simon je takoj pokazal globoko vero in ubogal »na besedo«. Rezultat je bil čudovit – ulovili so veliko količino rib, mreže so se kar trgale … Res izjemen primer zaupanja v Boga in njegove obljube.

Kako pa je z nami, ko Gospod reče – pojdi, govori, poslušaj, zaupaj …? Sama imam s tem včasih težave. Ko se znajdem v neprijetni ali problematični  situaciji in »nujno« potrebujem hitro rešitev ali tolažbo, moje zaupanje kar izpuhti. Pojavijo se vprašanja: Kaj pa, če me Bog ne posluša, če mu ni mar? In kot nalašč v trenutkih šibkosti še nasprotnik doda svoje – zakaj bi te Bog poslušal, ne zaslužiš si, da bi se ukvarjal s teboj.

Kako v vseh okoliščinah verjeti, da je On res z nami, da ni mogoče »malo zaseden«? Ali Mu zaupamo in »na besedo« naredimo, kar želi od nas?

Jelka Kotnik Rudolf