“Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi udje enako skrbeli drug za drugega.”

(1 Kor 12,24.25)

Ni naključje, da nam tokrat Božja beseda po apostolu Pavlu zelo močno izpostavi, kako nepogrešljiv je čisto vsak član Cerkve, pa naj bo to škof ali brezdomec, ki prosi pomoči ter vsi vmes, ki se imenujemo kristjani! Zaključuje se namreč teden molitve za edinost kristjanov.

Kot vsaka velika sprememba v svetu, se tudi v skupnosti Cerkve, najprej začne pri meni osebno. Nedolgo nazaj me je nekdo blago opomnil, kar sicer vem, a je dobro, da vsake toliko slišim: “Ne moreš spremeniti sveta, lahko pa narediš spremembe (na bolje) pri sebi.” Idealno je, če se teh majhnih korakov pri sebi lotim v odnosu do Boga. Pogosto ga prosim, da bi znala sebe in svoje bližnje videti tako, kot nas vidi On. Koliko manj zavidanja, obsojanja, zagrenjenosti in razprtij bi bilo, če bi drug drugega vsaj skušali videti s takšno ljubeznijo in sprejemanjem, kot na nas gleda nebeški Oče! A potem bi bilo že skoraj popolno …

Te dni smo tudi priča, kako nas je Slovence v globoki žalosti povezala huda nesreča v rudniku Velenje, kjer so kruto ugasnila tri življenja. O, da bi se svoje majhnosti, šibkosti in minljivosti zavedali tudi brez tako hudih opominov! Če pa že, da bi vsakič znova iskali oporo in smisel v našem Gospodu ter,  kakor udje enega telesa, zmogli skrbeti drug za drugega.

Katja Kac Zupanič