»Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren.«

Lk2, 51

Danes obhajamo nedeljo Sv. Družine. V evangeljskem odlomku nam ev. Luka predstavi dogodek, ko Jožef in Marija tri dni (!!!) iščeta dvanajstletnega Jezusa. Torej nič kaj »romantična« predstavitev za nas najpomembnejše družine. Seveda se na koncu izkaže, da je Jezus v templju, pri Očetu.

Vsakodnevno lahko preko družbenih omrežij vidimo objave o izginulih ljudeh, tudi otrocih. Še vedno sem mnenja, da nekdo (pri zavesti) kar tako (brez slovesa) ne bi zapustil svojega doma. Mogoče doma pogreša ljubezen, toplino, sprejetost in ne nazadnje tudi mir. Na žalost v današnjih družinah starši nimamo veliko časa za vzgojo svojih otrok, del dneva smo v službah, otroci pa v vrtcih, šolah, ostali del dneva pa vozimo otroke na treninge, vaje… Za družinsko življenje nam ostane zelo malo časa.

Če bi se resnično zavedali, kako pomembno vlogo imamo kot starši, kaj je tisto, kar je res pomembno, da naučimo naše otroke, ki jih imamo določen čas samo zase, mislim, da bi naši dnevi potekali malo drugače. Le v redkih družinah imajo starši kot vzgojitelji glavno besedo, večinoma se raje prilagajajo otrokovim željam (»da bo lepše živel, kot sem jaz«). Seveda je veliko lažje popustiti, ko ti otrok teži za kakšno stvar, kot pa se z njim pregovarjati, zakaj ni v redu, da ugodimo vsaki njegovi želji.

Vsem nam, ki se ukvarjamo z otroki (vzgojitelji, učitelji, starši) želim, da bi se večkrat zavedali svoje pomembne vloge. Prosimo Sv. Družino, naj nam pri tem pomaga!

Valerija