»Kajti Bogu ni nič nemogoče …«

(Lk 1, 37)

Letošnja 2. adventna nedelja je še posebej praznična, saj ne samo da vstopamo v drugi teden adventa, ko bi naj bili že malo bolj pripravljeni na Jezusov prihod, je tukaj še eden večjih Marjinih praznikov. Če današnjo nedeljo zaznamuje klic k spreobrnjenju, na ta poziv odgovarja Marijin zgled, njena drža, njeno ravnanje. In če bi si jo večkrat priklicali pred oči, bi bili tudi mi na dobri poti.

Njena vloga v Božjem načrtu je gotovo nesporna; ne dvomim, da se je tudi sama zavedala pomena svojega DA! A za razliko od tega, kar se pogosto dogaja nam, se nikakor ni prevzela, se ni napihovala ali kako drugače postavljala s tem, da bo postala Božja mati. Katera služba, katera funkcija, katera vloga bi se lahko kakorkoli primerjala z njeno!? Nekaj edinstvenega v vsej zgodovini. Namesto pretiranega ponosa, nadutosti, ošabnosti vidimo njeno ponižnost, stisko, odgovornost, kar je edini pravi pristop k vsaki »službi«, ki jo prevzamemo. No, dodamo lahko še zaupanje, zaupanje v Božjo previdnost, in v to, da bo na koncu vse prav. Če ni tako, potem to še ni konec, a ne?!

V realnosti ni tako preprosto. Marija ni bila izbrana naključno; njen značaj, milina in blagost, občutek za prav in čistost, okus za Božje, za vse, kar je zgoraj … je še vedno tisto, pri čemer se moramo zgledovati prav po njej. Še posebej v tem za marsikoga res napornem času, ko veliko bolj kot zunanji blišč lučk in potrošniško mrzlico potrebujemo ljudi, ki sevajo pravo luč in nam pomagajo priti k Luči. Včasih se zdi nemogoče, a treba je preprosto verjeti, da pri Bogu ni nič nemogoče. Bog nam je sicer res dal razum, s katerimi pa si marsičesa ne moremo razložiti, zato se bo dotaknil naših src, če mu bomo le pustili.

Julijana Visočnik