»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih, ne Sin, ampak samo Oče«

(Mr 13, 32)

Jezus nam s temi besedami oznanja svoj drugi prihod, ki se bo zgodil po času velike stiske, za čas tega dogodka oz. poslednje sodbe, pa ve samo Bog. Naša naloga pa je, da smo čuječi, da nas ob svojem prihodu ne najde spečih, ampak, da smo dejavni, najbolj v ljubezni drug do drugega, kajti po svojih delih bomo sojeni. Potrebno je, da pravično ravnamo, da smo usmiljeni do drugega in ponižni pred Bogom.

Predvsem pa bodimo hvaležni, da smo kristjani in deležni upanja v večno življenje. Naj nam nikoli ne bo žal časa, ki ga preživimo v molitvi in skrbi ter darovanju za druge, saj nam je Jezus to naložil zaradi prejetih milosti, ko je rekel: Komur se bo več dalo, se bo od njega tudi več zahtevalo (Lk, 12,32-48).

Jezus je Božje usmiljenje, ki prihaja po njem, poudaril po sv. Favstini Kowalski, svetnici našega tisočletja, z besedami: »Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata mojega usmiljenja, ta mora priti skozi vrata moje pravičnosti.«  

Zaupajmo v neskončno Božje usmiljenje, da bomo z njegovo pomočjo dan za dnem v čuječnosti služili Bogu in ljudem, za kar smo bili poklicani vsak po svojih darovih (talentih), ki smo jih prejeli zato, da jih delimo in obrodimo sadove.

Hvala ti Jezus, da ti lahko zaupamo, da si in boš ostal z nami vse dni do konca sveta, kot si nam obljubil in da nam ostajaš zvest, četudi se ti mi tolikokrat izneverimo.

Irena Šalamun