»Hvali, moja duša, Gospoda!«

(Psalm, 146)

Ob vsem bogastvu današnje Božje besede me najbolj nagovarja preprost in jasen odpev psalma. Odkar zavestno živim svojo osebno vero, moja duša hvali Gospoda. Pa vendar se zavedam, da bi ga lahko še bolj pogosto in še bolj goreče. Prevečkrat me vrtinec obveznosti potegne vase ali me tok dogodkov sili v hitenje, v katerem se le stežka ustavim in ozrem proti bistvu. Pa se zdi, ko se zvečer umirim v družinskem krogu, naredim križ in sklenem roke v molitev, vse tako preprosto. Preprosto, kot je bilo poleti po moji prvi izkušnji duhovnih vaj v tišini, ko sem prvič v življenju za štiri dni popolnoma odklopila zunanji svet in se prepustila Božjim milostim. Ni bilo lahko, zahtevalo je veliko miselnega napora in truda, a izkušnja je bila neverjetna in jo vsakomur priporočam.

Gospod nam vsem zagotavlja varstvo, pomoč, podporo, ljubezen. Če se znamo odpreti Njegovemu glasu, lahko to slišimo in beremo na mnogih mestih v Svetem pismu, tudi v današnjem psalmu. Le od nas je odvisno, koliko se mu zmoremo prepustiti, kolikokrat Njemu podarimo svoj čas in zares ozavestimo Njegovo bližino. Ne z molitvijo iz navade, na hitro, zdrdrano, ampak z globokim hrepenenjem po zaznavanju Božjega glasu, dotika in objema.

In kakšna tolažilna obljuba ob koncu psalma: »Gospod bo kraljeval na veke, od roda do roda.« Zakaj bi se torej česar koli bali ali bili kadar koli v dvomih?

Milanka Sobočan