Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede, govorí Gospod, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu. Aleluja.

Jn 14,23

Jesen je letos vstopila na velika vrata … vsa pisana in vedra, odeta v najlepše barve topline, tako v rumenečem listju kot svetlečih se kostanjih in zgodnjih rožnatih sončnih zahodih. Gospod torej drži besedo – poklanja nam najboljše iz svoje neskončne malhe.

Kako pa je z mano? Znam biti hvaležna za vse te, morda majhne lepote, pa tudi za tiste druge, veliko večje in mnogo pomembnejše? Znam črpati iz vseh teh milin moč, ki mi pomaga prebiti se skozi tiste nekoliko težje dni? Včasih je pač tako, da se nabere več trnja kot cvetja … a ni dolin brez hribov, pravi Pavček. Ali je morda bolj prav ni hribov brez dolin? Ne, moj svet ni svet ravnin.

Trudim se, to lahko rečem. Trudim se stopiti v vsak nov dan z neizmerno hvaležnostjo za vse prečudovite trenutke, ki so mi bili dani. In za tisto peščico izjemnih ljudi, ki stopajo z mano v vsakem koraku, pa četudi fizično niso z menoj.

Pravzaprav je ta obljuba preprosta; držati se Njegove besede in verjeti v pomirjujočo obljubo, da bova tako skupaj prišla tja, kjer ni skrbi in solza, kjer nihče ni osamljen, je pa sreča in večna toplina. Če za kaj, je vredno biti hvaležen za to obljubo. A prav tako pomembno je biti tukaj in zdaj; zato ne pozabimo biti še malce boljši na to zahvalno nedeljo in pokazati, pa tudi povedati, da ljube nam ljudi močno cenimo.

Maja Sužnik