Ta stavek odseva globoko resnico o trpljenju in potrebi po sočutju v današnjem svetu. Ljudje so v stiski, saj vojne in nasilja, ki se širijo po svetu, razdirajo družine, domove in narode. Mnogo ljudi je prisiljenih zapustiti svoje domove in iskati varnost drugje, obup in solze napolnjujejo njihova življenja, ko nenazadnje izgubijo tudi dostojanstvo človeškega življenja.

Današnji čas, ki je poln preizkušenj, nam kliče, naj prebudimo naše srce in delujemo v duhu ljubezni in sočutja. Morda je res, da kot posamezniki ne moremo spremeniti sveta ali ustaviti vojn. A vendar imamo moč – moč tolažbe, moč besede in dejanj ljubezni. Kadar smo pripravljeni poslušati trpeče, ko jim nudimo zatočišče in delimo z njimi toplo besedo upanja, že s tem naredimo korak k ozdravitvi njihovih ran. Iz spoštovanja do trpečih, ki sami ne morejo izbirati,  lahko sami vsak dan v odnosu do drugih izberemo prijazno besedo namesto grobe, razumevanje namesto nestrpnosti, odkritost namesto manipuliranja. 

Kot Kristusov narod smo poklicani biti luč v temi. Tolažba, ki jo nudimo drugim, ni zgolj beseda, ampak dejanje vere in upanja. Kljub temu da ne moremo rešiti vseh svetovnih težav, lahko pomagamo tem, ki pridejo k nam v solzah. Z ljubeznijo in tolažbo lahko vzbudimo kanček upanja. To je naš klic v današnjem svetu: ne odvrniti pogleda, ampak biti luč za tiste, ki jo najbolj potrebujejo.

Bog je najvišji vir tolažbe in upanja, ki nas spremlja v najtemnejših trenutkih našega življenja. Kot Njegovi sledilci smo povabljeni, da to Božjo tolažbo prinašamo tudi drugim.

Polona Sernc