Gotovo se marsikdo spomni filma Forrest Gump, v katerem je glavni igralec med drugim delil znano modrost, da je življenje podobno škatli čokoladnih bombonov (bombonjeri), ker pač nikoli ne veš, kaj boš dejansko dobil. Brez večjih težav bi to lahko prenesli tudi na pisanje Besede o Besedi za Zvon, saj načeloma ne vemo naprej, kateri odlomki Svetega pisma nas na dano nedeljo čakajo. Velikokrat nas doleti presenečenje, včasih morda manj prijetno, a ker načeloma verjamemo, da naključij ni, se zdi, da so nam odlomki podeljeni z določenim namenom.

Vedno pa se vse začne s tem, kako na življenje sploh gledamo … Lahko imamo vse za čudež, lahko pa celo življenje »preguramo« v čakanju na to, da se bo nekaj (lepega zgodilo). In se, po našem mnenju, pač ne, ker tega sploh nismo sposobni videti. Lahko ohranimo otroško naravo čudenja (skoraj) vsemu, navdušenja in pristnega veselja, lahko pa preprosto godrnjamo nad vsem in v ničemer ne vidimo ničesar pozitivnega, kaj šele lepega in Bog ne daj, da bi celo kaj pohvalili. A otroci, ki še nimajo filtra in ki jih vplivi sveta ter družbe še niso pokvarili, niso takšni. Marsikdo je že ugotovil, da je praktično nemogoče z razumom pojasniti vero, Boga, ali sploh presežno. S preprosto in nedolžno otroško dušo, ki ji ni težko verjeti in zaupati, pa se zdi, da ni nič lažje od tega. Tako nam je bilo tudi obljubljeno. Vprašanje je le, koliko takšne duše smo uspeli in želeli ohraniti.

Kot otroci smo se verjetno vsi najprej naučili moliti Sveti angel, ki velja za bolj otroško molitev, a nič ne bi bilo narobe, če bi si jo tudi v odrasli dobi pogosteje priklicali v spomin: » … Varuj me in vodi me!«.

Julijana Visočnik