V Bibliji večkrat naletim na vrstice, ki izpostavijo napuh, posameznikovo prepričanje, da je zelo pomemben, nenadomestljiv, največji, skratka, kot bi rekli danes – pravi »car«. Ne vem, zakaj nisem te pretirane samozavesti pri ljudeh nikoli razumela, a verjetno je razlogov več. Vzgoja in tudi to, da v »starih časih« v glavnem nismo slišali pretiranih pohval – kako smo enkratni, genialni … V otroštvu smo morali upoštevati avtoriteto doma, v šoli … Danes pa je drugače. Naši potomci so najboljši, najpametnejši, nadarjeni in da po pomoti ne bi kdo rekel drugače. Če pride do težav v šoli, tam nimajo pojma.

A očitno razmišljanje o lastni veličini spremlja človeka že od »pamtiveka« - nečimrnost, zagledanost vase, občutek lastne pomembnosti. Tudi Jezusovi učenci so se med seboj pogovarjali o tem, a so bili v zadregi, ko jih je Gospod vprašal o temi pogovora. Seveda so vedeli, da mu tak pogovor ne bi bil všeč. On jih je namreč učil ravno nasprotno – bodite ponižni, služite drugim, ne mislite o sebi več, kot je primerno … Umil jim je noge – kakšen lep zgled!

Bog človeka večkrat, za marsikoga kar neprijazno, postavi na realna tla, zato se nam zdijo nekatere vrstice v SP morda celo krute, a nas soočijo z resnico – človek je izdelek, prah, razbit izdelek oz. črepinja … Tako nam hoče povedati, da je samozaverovanost za kristjana slaba, nesprejemljiva. Prevzetnost se Bogu upira.

Ljudje v primerjavi z Božjo modrostjo ne vemo ničesar, delamo napake, grešimo. Tudi če smo ponosni nase, bi se morali zavedati, da smo vse dobili od Njega. Samo On je največji! Aleluja!

Jelka Kotnik Rudolf