» Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, ki ga ljubijo?«

(Jak 2,5)

Minule poletne tedne me je pogosto nagovarjala misel, koliko zanimivih privilegijev smo deležni kristjani, če smo le pripravljeni krščanstvo tudi dejansko in iskreno živeti.

Prvi tak privilegij je vera v večno življenje. Priznam, da se do pred nedavnega v to nisem kaj preveč poglabljala, ker mi, Bogu hvala, ni bilo treba. Vse dokler nas ni nepričakovano zapustila babica, ki je v veliki meri zaslužna, da sem danes to, kar sem: 'pohorska korenina', se rada pošalim. Po začetnem šoku, udarcu in obupu, smo se spontano zbrali v molitev. Nato smo trčili ob boleče zavedanje izgube ljubljene osebe. Nato pa, ponovno nepričakovano: mir.  Mir in spokojnost ob misli na to, da ni zares konec, ampak le prehod, novi začetek, novo življenje, ki čaka nekoč tudi mene. Vse nas, če seveda to želimo. Pretresla me je misel, kako se more nekdo soočiti in sprijazniti z izgubo, če mu vera v večno življenje ni dana, če jo zametuje. Kakšen privilegij, biti deležen obljube večnega življenja in ponovnega snidenja pri Gospodu!

In še drug privilegij: ni pomembno, ali smo revni ali bogati, Bog vedno gleda na nas z ljubeznijo in sprejemanjem. Njemu se nam ni treba dokazovati z materialnim uspehom, pridobljenimi titulami in dosežki. Privilegij je, da smo Zanj dragoceni in posebni, ne glede na to, če smo preprosti kmetje ali pa priznani znanstveniki, v kolikor smo le pripravljeni sodelovati z Božjo ljubeznijo.

Kristjani nismo privilegirani, da bi bili obvarovani vsega hudega. Smo pa privilegirani, ker nam Bog ostaja v vsem zvest, predvsem v stiski in trpljenju. Ostaja zvest v sleherni Božji obljubi. Zato, bodimo ponosni in ponosno povejmo svetu, da smo Božji, da smo Kristusovi.

Katja Kac Zupanič